Junij 2026 bo za Janjo Garnbret za vedno ostal zapisan kot eno izmed najuspešnejših obdobij v njeni že tako fantastični karieri. Potem ko je 6. junija uspešno končala dveletni projekt in preplezala smer Bibliographie težavnosti 9b+ v francoskem Ceusu, se je dva tedna pozneje v Innsbrucku podpisala še pod 50. zmago v svetovnem pokalu športnega plezanja.

Da usklajevanje dveh tako velikih ciljev, ki sta bila že od jeseni 2025 označena za glavni kljukici letošnje sezone, ni bilo enostavno, priznava najboljša športna plezalka na svetu. A da je vendarle pričakovala za odtenek lažjo nalogo, še dodaja 27-letnica.

Janja Garnbret z dvema kljukicama, a strast ostaja

Drugi športi

26. Jun 2026 0

Drugi športi

26. Jun 2026 0

V pogovoru za Sportklub razkriva še dodatne podrobnosti skalnega projekta in časti, da je med redkimi ljudmi na svetu, ki so kadarkoli preplezali tako zahtevno smer, po Američanki Brook Raboutou šele druga ženska. In da se je med petkratnim obiskom francoskih Alp veliko naučila tudi o sebi, pri čemer pa ji je pomagala miselnost, s katero že vse od najstniških let več kot uspešno tekmuje v svetovnem pokalu.

Janji Garnbret pogled v tej sezoni seže še do domačih tekem v Kopru v začetku septembra, ob bolj ugodnem vremenu za plezalce pa se bo vrnila v naravo – katerega izziva se bo lotila v prihodnje, se še ni odločila. Zelo jasen pa je cilj naslednjih dveh let, ko bo v Los Angelesu na olimpijskih igrah 2028 napadla še tretjo in četrto zlato odličje z iger pod petimi krogi.

Intervju: Janja Garnbret

Janja, naj vas po sijajnem juniju za začetek vprašam, kaj vam pomeni več – 50. zmaga v svetovnem pokalu ali preplezana smer Bibliographie v Ceusu?

Ta dva izziva sta kot dva popolnoma različna svetova. Eno je skala, kjer bo smer za vedno tam. Lahko bi se odločila, da jo poskusim preplezati tudi čez deset let, pa bi bilo v redu. Tam ni časovnega pritiska, ni nikogar, ki bi ti rekel, da je zdaj tvoj čas in da moraš iti plezat. Na drugi strani pa so tekme. Sama sem bila vzgojena v tekmovalko. Celotno smer vidiš in imaš samo en poskus, da jo preplezaš. Obstaja čar v tem, da treniraš in se pripravljaš za tekme, nato pa moraš v enem trenutku pokazati, česa si sposoben. Tudi rezultat izveš takoj. Zato sta oba uspeha povsem drugačni izkušnji in težko izberem, kaj mi pomeni več.

Po eni strani sem ena izmed 13 ljudi na svetu, ki smo preplezali smer ocene 9b+, za kar sem porabila dve leti, 21 poskusov ter ogromno potrpežljivosti (smeh). V Ceusu sem se ogromno naučila v sebi. Po drugi strani pa sem v svetovnem pokalu začela tekmovati že leta 2016, a v desetih letih sem dosegla vse in še več, kar sem si lahko kdajkoli predstavljala. Zato sem na ta poseben mejnik zelo ponosna. In tudi na to, da sem še vedno zvesta sama sebi ter da imam občutek, da to še ni konec, saj sem še vedno zelo motivirana.

Omenili ste drugačen časovni pritisk plezanja v skali in na tekmah. Kako težko je bilo v zadnjem času preklapljati v glavi z ene discipline na drugo?

Ko sem v svoji glavi sestavljala načrt za letošnjo sezono in sem smer Bibliographie označila za svoj glavni cilj sezone, a da želim zmagovati tudi na tekmah, kjer bom nastopala, se je ta preklop zdel bolj enostaven. Prepričana sem bila, da se cilja v različnih svetovih ne križata med seboj. Pričakovala sem, da bo tudi v moji glavi to bolj ločeno. A izkazalo se je, sploh na Kitajskem, da je Bibliographie v mojih mislih zasedala ogromno prostora, saj sem pred spancem in po zbujanju razmišljala o tej smeri v Ceusu. Res sem si želela, da mi letos uspe, potem ko mi lani ni. Nekako je bil zadnji čas, saj drugo leto že sledijo olimpijske kvalifikacije, leto 2028 pa bo tako ali tako olimpijsko leto. Zato bo fokus bolj na tekmah.

Ko sem zlezla Bibliographie, sem šele ugotovila, da ni bilo preprosto imeti dveh tako velikih ciljev naenkrat. Tudi zato sem v Innsbrucku tekmovala, tako kot sem. Saj sem prvi cilj pred tem že obljukala. Ob tem se moram zahvaliti Romanu (Krajniku, trenerju, op. p.), saj je trening prilagodil plezanju v skali, a obenem sem uspešno ohranjala tekmovalni ritem in stik s konkurenco. Prav zaradi naslednjih dveh sezon. Na koncu sva uspešno našla odlično ravnovesje, kdaj plezati v skali in kdaj narediti cikel treningov na umetni steni.

Ni skrivnost, da druga mesta v svetovnem pokalu dojemate kot neuspeh. Kako drugače pa je to v skali, kjer pravzaprav skušate premagati sami sebe?

Tudi na tekmah na umetnih stenah tekmujem sama s sabo. Vsak se bori s svojim mišljenjem, prepričanji in težkimi trenutki na steni. V skali je zelo podobno – tam si ti, tam je smer in ti jo moraš premagati. Mentaliteta mi je zelo podobna. Je pa pritisk precej drugačen. Kot sem rekla, na tekmah imaš en poskus v danem trenutku, v skali pa se lahko vračaš in poskušaš znova. Priznam, da je bilo težko po toliko časa, ki sem ga posvetila enemu projektu, priti nazaj na tekme. Za dobre rezultate tam je pač treba trenirati na umetnih stenah.

Včasih je bilo drugače. Nekateri so veliko plezali v skali in bili uspešni tudi na tekmah, danes pa to ni več mogoče, saj obstajajo specialisti, ki tekmujejo samo v skali ali samo na tekmah. Vidim, da sem članica zadnje generacije, ki se še dobro znajde v obeh primerih.

Ni pa enostavno, saj so pričakovanja pri meni vedno zelo visoka, najvišja. Če končam kot druga, me ljudje sprašujejo, če sem zbolela. Zavedala sem se tveganja, da zaradi skalnega plezanja na tekmah ne bi bilo tako, kot si vsi želimo in bi bila spet katastrofa (smeh). A sem se naučila to razlikovati, narediti korak nazaj, da sem lahko naredila dva naprej. In to leto se mi je zdelo perfektno za takšen poskus, saj v naslednjih dveh letih priložnosti za eksperimentiranje ne bo.

Po tem velikem projektu vsaj do konca leta tudi v skali ne boste počivali. Imate že izbran kakšen izziv oziroma česa si želite?

Od septembra in oktobra naprej, ko bodo temperature malce nižje, pa do konca leta nimam točno izbranega projekta, kot je bil Bibliographie. Da bi ga res namensko izbrala. Seveda si želim preplezati Excalibur (tudi težavnosti 9b+, op. p.), ki ga je lani kot prva ženska preplezala Brook Rabatou, tudi sama pa sem ga lani že preizkusila. A me ta smer ni nikoli pritegnila. Je pa blizu, v Dreni v Italiji, tako da lahko poskusim. Poseben izziv so tudi balvani v Avstriji. Ampak vse skupaj bo bolj jasno proti koncu leta, ko bom točno vedela, kam je bolj primerno iti glede na pripravljenost in formo.

Omenili ste Američanko Raboutou, ki vas je lani prehitela kot prva ženska s preplezano smerjo zahtevnosti 9b+. Kako je ona pospremila vaš dosežek, sta se pogovarjali?

Ne, nisva se nič pogovarjali. Seveda mi je čestitala, to pa je tudi vse.

Govorili ste tudi o olimpijskih kvalifikacijah, ki vas plezalce in plezalke čakajo v sezoni 2027. Los Angeles 2028 se zdi še zelo daleč, a bo hitro na sporedu.

Ker sem bila vzgojena za tekmovalko, se počutim kot ’v dnevni sobi’, ko padem v proces treningov za tekme. Res se počutim domače. Ko se z Romanom odločiva, na katerih tekmah tekmujem in ko se odločim, da njim posvetim ves svoj fokus, ni težko. Ta osredotočenost mi je bila vedno fina, sem tekmovalka po duši in tudi zato se zelo veselim naslednjih dveh let, ko bo spet ogromno priprav in treningov za en sam cilj.

Vam misli kdaj uidejo tudi po LA-ju 2028? Po naslednjih olimpijskih igrah bi lahko imeli ob idealnem scenariju doma kar štiri zlata odličja.

Iskreno, ne. O tem, kaj se bo dogajalo po 2028, ne razmišljam. Ves svoj fokus in energijo bom vložila v naslednji dve leti. Dajmo najprej ’zrihtati’ Los Angeles, potem pa se bomo pogovarjali za naprej (smeh).